Radiestezija je sestavljena iz latinske besede radius, radiare, ki pomeni žarek in grške besede aisthesis oziroma asithanomai, ki pomeni čutiti, opazovati. Torej pomeni čutiti oziroma zaznavati sevanje. Res je, da na osnovi sevanja, ki ga povzročajo vodni tokovi, geološke prelomnice ali pa ležišča rud, lahko odkrivamo te tokove in ležišča s pomočjo radiestezijskih intrumentov, kot so nihala, bajanice in biotenzorji (tradicionalna pomagala) ter elektronskih instrumentov (moderna instrumentalna radiestezija), vendar pa lahko na ta način dobimo tudi vse druge informacije s področja izvenčutnih opažanj, kot je na primer radiestezijsko diagnosticiranje, čeprav le-to ne temelji na zaznavanju signalov, ki naj bi jih sprožalo določeno sevanje. Zato bomo vse dotlej, dokler ne dobimo boljšega in vsezajemajočega izraza, morali ostati pri tem prvotno uporabljenem izrazu – radiestezija.

Radiestezija je stara že vsaj 6.000 let, kolikor so stare tudi najdbe v Franciji in Afriki, kjer so na stenah afriških votlin narisane risbe pripomočkov za odkrivanje motilnih con. Glede na to se postavlja vprašanje, kako to, da sta se radiestezija in bioenergija kot popolnoma nova pojma pojavila v naši javnosti šele v zadnjem času in sta prav zaradi tega, ker se o tem ves čas ni niti pisalo niti govorilo, nenadoma doživela nesluteno zanimanje in popularnost. Gre preprosto za sposobnosti, ki jih človeška zavest goji že iz pradavnine, saj prve sledi segajo celo v civilizacijsko dobo Keltov, Etruščanov, Egipčanov, Perzijcev in tudi Rimljanov, ki so se posluževali redkih posameznikov, ki so s svojimi sposobnostmi in pripomočki znali v divjini odkrivati vodo ali pa najti »mirna« mesta, na katerih so potem gradili božje hrame, darovalne oltarje, naselbine in podobno. Iz svetopisemskih zgodb je na primer znana zgodba o Mojzesu, kako je s palico priklical vodo, ko je udaril po skali in je iz nje pritekla voda, kar je, prevedeno v radiestezijski jezik, le zgodba o uspešnem iskanju vode z bajalico v obliki preproste vrbove palice, ki so jo iskalci vode skozi stoletja skoraj na vseh kontinentih uporabljali kot najbolj pogost radiestezijski pripomoček. Ali pa vzemimo zgodbo o Kristusu, ki je s polaganjem rok zdravil bolnike, kar je prav tako primer uspešnega in za tiste čase celo čudežnega zdravljenja z bioenergijo. Zapisi visoko razvitih kultur ljudstev Egipta in Kitajske iz časov davno pred našim štetjem pa opisujejo svečenike kot nedosegljive mojstre v teh sposobnostih; svoje znanje so prenašali na naslednike in tako zagotavljali vladarjem zidavo svetišč in templjev na najbolj »mirnih« mestih, kar poznamo danes kot področja izredno pozitivnih sevanj. To potrjujejo tudi najdbe nihal najrazličnejših oblik v egiptovskih piramidah, o katerih so se spletale in se še spletajo najrazličnejše, včasih prav grozljive zgodbe o nihalnih ubijalcih, s katerimi so se faraoni zavarovali pred skrunilci svojih, nikomur dostopnih grobov, ali pa o tem, da so zidavo grobov priredili tako, da so vanje usmerili najbolj škodljiva sevanja, ki bi povzročila smrt vsakogar, ki bi prodrl tja. Kitajski cesar Chuan-Yu je pred 4600 leti ukazal: »Prepovedujem graditi hiše na motilnih conah!« Tudi 3100 let stare židovske risbe prikazujejo ljudi, ki bajajo z bajalico. Temeljito poznavanje radiestezijskih in bioenergetskih postopkov pa ni bila nikakršna posebnost niti religijam, saj jih zasledimo tako v budizmu kot v islamu in krščanstvu ter domala pri vseh afriških, azijskih in evropskih verstvih. V Baslu je Georgius Agricola (Georg Bauer) leta 1556 izdal knjigo »De Re Metallica«, v kateri opisuje svoje izkušnje z »viličasto razcepljeno vejo« (vrbova šiba kot bajalica) pri iskanju rudnih ležišč. V krščanskih cerkvah so v mnogih samostanih skrbno čuvali te »skrivnosti«, s svojim znanjem pa pripomogli, da so bili vse do konca 18. stoletja vsi pomembnejši kultni objekti, zlasti mogočne katedrale, ponekod pa tudi na videz nepomembne cerkve, zidani na krajih, kjer so prej ugotovili najbolj pozitivna kozmična sevanja. V Vietnamu so Američani z L antenami odkrivali mine. Tudi na Slovenskem je znanih kar nekaj, zlasti božjepotnih cerkva, kjer je zaznati izredno močna pozitivna sevanja. Na tako ugodnem mestu - omenja jih že Valvazor - stoji na primer cerkev na Zasavski gori nad Medijo Izlakami, kjer je zlasti pri kapelici pod to taborsko cerkvijo mogoče izmeriti visoko število tako imenovanih zdravilnih enot, ali pa čudovito lepa gotska cerkvica na Čreti nad Savinjsko dolino in še bi lahko naštevali. Danes imamo v Sloveniji tudi društvo radiestezistov.

Z najrazličnejšimi fizikalnimi napravami merimo popolnoma fizikalne količine, zemeljsko magnetno polje (nad 5nT in 0,4 V/m električnega polja) in druge radiestezijske količine pa človek čuti podzavestno. Tradicionalna RADIESTEZIJSKA POMAGALA so le pripomoček, da se teh občutkov zavedamo oziroma jim znamo določiti pomen. Predno vzamemo v roke nihalo kot enega izmed najpogosteje uporabljenih radiestezijskih pripomočkov, je prav, da povemo, da so vsi radiestezijski postopki podvrženi določenim pravilom, ki se jih moramo brezpogojno držati. Ta pravila tvorijo določeno etiko, ki je v nobenem primeru ne smemo kršiti. Vsako kršenje se nam sicer maščuje tako, da na zastavljena vprašanja ne dobimo pravilnih odgovorov. V takem primeru je tudi zastavljanje radiestezijskih vprašanj – v primeru zdravstvene in druge diagnostike – povsem nesmiselno.

Kaj je pravzaprav radiestezijska etika? To je posebna oblika komuniciranja z našo podzavestjo, ki ne prenese nikakršnega ukazovanja, ampak samo željo po odgovoru na vprašanja, ki jih želimo zastaviti. Tu se nam vsaka grobost ali ukazovanje spremeni v odpor, ki se odrazi v tem, da se podzavest nekako zapre, vemo pa, da je le podzavest tista, preko katere kot droben del kozmosa dobivamo podatke o ljudeh in stvareh, ki so skupaj z nami prav tako del kozmosa.

Kako to pojasniti še na drug, morda razumljivejši način? Predstavljajmo si celotno vesolje ali kozmos kot ogromen računalnik, v katerega so zbrani podatki o sleherni stvari, zlasti pa o slehernem živem organizmu. S tem računalnikom je kot terminal ali kot pomožni računalnik povezan naš organizem preko energetskega centra, ki leži sredi temena glave. Tu je ustvarjena zveza med velikimi in malimi možgani, čigar žleza je epifiza ali češerika, in tu nastaja energetska koncentracija, ki nam pomaga, da lahko preidemo v brezčutno stanje ali na tako imenovani alfa nivo. Šele tako stanje nam omogoča seči v našo podzavest kot tisti dejavnik, ki lahko črpa podatke iz tega vesoljskega »računalnika«, ki ga nekateri raziskovalci tega parapsihološkega fenomena opisujejo kot »obstojanje univerzalnega in vse zajemajočega informacijskega področja«. Po tej teoriji, ki se imenuje tudi kozmološka teorija, je naš celotni fizikalni svet ena sama komponenta vseobsegajočega kozmičnega sveta, v katerem so zbrani najpodrobnejši podatki o slehernem izmed nas. In iz tega univerzalnega informacijskega sistema, ki ga nekateri imenujejo tudi »kozmični rezervoar informacij«, črpa naša podzavest podatke s pomočjo radiestezijskih pripomočkov, kot sta nihalo in biotenzor.



KAJ VSE MERIMO Z RADIESTEZIJO?

S TRADICIONALNIMI POMAGALI lahko izmerimo prisotnost podzemnih vodnih tokov, geoloških plasti, podzemnih jam, nahajališča rudnin, nafte ipd., izmerimo pa lahko tudi energijo ljudi (energiji, ki je potrebna za zdravo življenje rečemo življenjska energija, s tujko pa bioenergija – bios pomeni življenje), radiestezijski potencial, polariteto, nabitost s pozitivnimi, negativnimi ali nevtralnimi energijami, elementale in auro organizma, organa, tkiva, pa najbrž tudi celice oziroma celičnega organela ali celo molekule oziroma atoma.

S SODOBNIMI RADIESTEZIJSKIMI INSTRUMENTI se odkrivajo zemeljska, kozmična in umetna sevanja. Rekli smo, da ima pri tradicionalnih pomagalih precejšen vpliv na izid meritev sam meritelj, zato je ta subjektivnost pri meritvah in nezaupanje v nepristranskost meritelja sevanj naravnega izvora v veliki meri odgovorna, da je problematika teh znanstveno malo znanih, a priznanih energij zaradi materialnih dokazov prakse in nepriznanih energij kljub materialnim dokazom prakse,  s strani znanosti ignorirana in smatrana za nekakšno alternativo ali celo šarlatanstvo. Pojavila se je potreba po zanesljivejših merilnih instrumentih (indikatorjih). Izdelani so elektronski instrumenti za radiestezijsko detekcijo. Mednarodno podjetje Full Point je s tem projektom INSTRUMENTALNE RADIESTEZIJE na več domačih in tujih sejmih inovacij poželo veliko zanimanja v svetovnih znanstvenih krogih, domače podjetje Bioznanost pa izdeluje elektronske antene imenovane Genius, ki so pri detekciji sevanj naredile velik korak naprej.



RADIESTEZIJSKE MERITVE MOTILNIH SEVANJ POTRJUJE URADNA ZNANOST

Zagnani zagovorniki radiestezije so vložili veliko truda v objektiviziranje – to je dokazovanje motilnih sevanj z meritvami – rezultatov, ki so jih dobili z bajalicami ali nihali. Posebno zaslužijo veliko priznanje dr. ERNST HARTMANN, J. Wust, H. Petschke in drugi.

Izvedene so bile magnetometrične meritve s pomočjo dvojnega kompasa, s pomočjo magnetne poljske tehtnice in variometra.

Velike razdalje zemeljske prevodnosti tal se kažejo na motilnih conah (upornost močno pade), pade tudi gradient električneg polja, dviga se prevodnost zraka nad vodnimi žilami, nad prelomi pa je možno izmeriti povečano radioaktivnost (gama žarki).

Wust je že leta 1958 z UKV-sprejemnikom ugotovil jasne spremembe UKV-poljskih jakosti na takih mestih. Pozneje so take sprejemnike prilagodili frekvencam teh sevanj, ki znašajo za globalne mreže 1,2 - 1,8 GHz. Pri teh meritvah pa je treba izločiti možne reflekse in trojna valovanja. Hartmann pa je na tej osnovi razvil takoimenovani GT-aparat (geopatični testni aparat) z osnovno frekvenco 32 MHz za oddajni del in trikratno frekvenco 90 Mhz za sprejemni del. Sprejemna in oddajna antena sta dolgi 30 cm in oddaljeni 60 cm ena od druge. Podrobnosti so navedene v knjigi E. Hartmann: Krankheit als Standortproblem, Heidelberg, 1967.

Na motilnih conah so izmerili tudi bistveno odstopanje od prehodne upornosti dlani ter do 30% različne vrednosti zračnega električnega polja.

Geopatogene gama žarke, do štirikrat povečane vrednosti na prelomnih zemeljskih plasteh so ugotavljali s scintilacijskim števcem in sondami, s posebno občutjivim instrumentom pa celo do globin 1700 m.

Pri vodnih tokovih v zemlji ugotavljajo potencialne diference v električnem polju od 20 – 50 V/m, pri čemer je polje usmerjeno proti smeri toka.

P. Cody je že leta 1939 opozoril na mnogokrat hitrejše razelektrenje vrste elektroskopov na geopatogenih conah.

Navedenih je le nekaj znanstveno uspelih meritev, ki so bile izvedene na mestih, ki so jih radiestezisti označili za patogena.


--> na vrh